Nemirni popotniški duh ga je iz rodnega Ptuja ponovno pregnal po svetu. Tokrat se nam oglaša iz Srednje Amerike. Nekatere države tega področja za popotnika niso najbolj varne. Vendar velja, da je sreča na strani pogumnih.
Tisti, ki želite spremljati celotno eskapado pa ste vabljeni na Filipovo spletno stran www.okrogsveta.com/
Tokrat nam je poslal naslednje pismo:
Po napornem, a poceni – 280 euro ;)), skoraj 12- urnem letu iz Nemčije, sem prispel v turistični Cancun. Žal je na prvi dan Novega 2008 polotok Yucatanskupaj z menoj prispel neke vrste oslabljen tropski vihar in prinesel dež in ohladitev. Pa nič zato ... Po noči v dragem Cancunu sem z busom odjadral proti jugu Mehike, v smeri Belizeja. V Mehiki so avtobusi skoraj predobri in človek sploh nima pravega občutka, da je v Centralni Ameriki. Po 6- urni vožnji sem prispel v milijonski Chetumal, tik pred mejo z Belizejem, našel poceni hotel in se vrgel v udobno posteljo. Pravzaprav je včasih vsaka postelja udobna. Če ni stenic in ščurkov okrog, pa še bolje.
Naslednjega dne sem se z razmajanim avtobusom, ki je že v lasti Belizejske nacionalne družbe počasi, a poceni (6 USD) odpeljal na avanturistično rajžo proti največjemu mestu Belize City-ju. Mesto slovi kot dokaj nevarno, zato je priporočljivo priti tja še ob dnevni svetlobi, kar mi je po 5 urah drajsanja po belizejskih cestah, tudi uspelo. Ponavadi zaupam svojemu občutku in zdravi pameti ter ne dajem preveč poudarka na svarila v popotniških bukvah, čeprav jih vzamem v obzir. Peš sem se od avtobusne postaje odpravil proti svojemu izbranemu prenočišču. Kakšen kilometer hoje mimo zapuščenih, raznobarvnih, lesenih stavb, je bil prav zabaven. Kmalu se mi je namreč pridružil mestni posebnež in bil neke vrste vodič, ki pa seveda ni imel pojma, kje je kaj. Pot je ob prijazni družbi minila res hitro in tudi tistih nekaj nadležnih občasnih taksistov sem se hitro rešil.
Belize je država, ki ima v odstotkih največ črnega prebivalstva, veliko nezaposlenost in je povrh še precej draga. Seme za kriminal je resnično na plodnih tleh. V zadnjih nekaj letih so baje situacijo malo izboljšali s turistično policijo, vendar je še vedno ogromno ljudi, ki postopa po ulicah. Niti za trenutek nisem dobil občutka nevarnosti. Ne vem kako je ponoči, saj ob poznih urah nisem hodil po neosvetljenih ulicah, razen v centru blizu prenočišča. Ponavadi pa ljudje ne silijo v tebe in če se jih lahko s primerno besedo tudi rešiš. Če primerjam ostala nevarna mesta, kjer sem bil, sta se mi zdela brazilski Salvador ali venezuelski Caracas precej bolj dvomljiva.
Naslednji dan sem z vodnim taksijem odplul proti otočku Caye Caulker. Če bi bilo vreme kot bi moralo biti, bi bil otok že kar kičasto lep. Tako pa sta peščene ulice zalila voda in blato. Otoček ki je nekaka rasta karibska vasica, pa je vseeno živel dalje .
Nemirni popotniški duh ga je iz rodnega Ptuja ponovno pregnal po svetu. Tokrat se nam oglaša iz Srednje Amerike. Nekatere države tega področja za popotnika niso najbolj varne. Vendar velja, da je sreča na strani pogumnih.